Pohodniški safari v Zahodni Tasmaniji
Bila sem navdušena za Evo, ko sem slišala, da nas njena nizozemska družina obišče v Avstraliji iz Francije in načrtuje potovanje na Tasmanijo . Verjetno so bežali pred nečim, ne le pred željo po drugem koncu sveta, ampak tudi pred dejstvom, da se odpravljajo na izolirano zahodno obalo Tasmanije.
Slišal sem, da je Eva načrtovala štiridnevno pohodništvo in kampiranje na Cradle Mountain in nekatera oddaljena območja bolj zahodno, preden sta se nameravala odpraviti na vzhodno obalo po avtodom in počasneje v bolj turističnem delu Tasmanije.
V prvem delu načrta sem slišal dovolj – prišel sem zraven na safari.
Prvi dan: Tassie – prihajam!
Začeli smo z letom v Launceston iz Melbourna v četrtek, 2. januarja. Najprej najprej – sendvič s pivom in zrezkom Alchemy Pub potem nas je čakala prava poslastica!
Bar tender je predlagal, da preverimo sotesko na drugi strani mesta (15 min hoje). Eva je imela tudi ta kraj na svojem seznamu obiskov, tako da je bil z dvema dvignjenima palcema in nakupovalnim centrom za vogalom določen popoldanski itinerar.
Želeli smo dobiti nekaj pohodniške opreme, s približno 10 pohodniškimi trgovinami v Launcestonu je bilo to zlahka doseženo.
Aspire na ulici York je bila dobra možnost! Obvezno obiščite to mesto, ko ste v bližini, da boste lahko dobili nasvete o najboljših krajih za pohodništvo in kampiranje na Tasmaniji – lastnik trgovine res pozna svoje stvari!
Po nakupu nove opreme smo se odpravili v sotesko.
Cataract Walk – soteska Launceston
Sprehod po bregu soteske je bil neverjeten. Včasih je zamaknjena in očitno je tako visoka, ker lahko celotna soteska poplavi s pritiskom na stikalo.
V sotesko smo vstopili po »Zig Zag Walk«, šli gor in dol, nazaj in četrto približno pol ure, preden smo se umirili. Zdelo se je, kot da smo nekje precej oddaljeni, potem pa je bil kar naenkrat ogromen bazen, jezero za kopanje in sedežnica z ene strani soteske na drugo. Ta kraj je bil raj za oazo! Na drugi strani soteske, od koder smo vstopili, je bila kavarna v starem slogu, obdana z majhnim deževnim gozdom z drevesnimi praprotmi, mirtami in celo nekaj starimi sekvojami.
Iz kavarne smo se nato peš odpravili nazaj v mesto po drugi strani soteske na Sprehod po katarakti. Pot je potekala vzdolž majhnih pečin, ki segajo približno 5-15 metrov nad vodo v soteski. Včasih je sprehajalna pot povsem visela čez rob soteske nad tekočo vodo – to je hoja svetovnega razreda tik ob srcu Launcestona – kakšna lepota je prihajala v to majhno mesto!
Ta kraj je bil neverjeten in želel bi si, da bi tukaj preživel veliko več časa. Vsaj za Evo in njeno družino, ko se vrnem domov po kampiranju, se bodo vrnili sem za en dan.
Pravzaprav nimam nobenih slik bazena, vendar je levo od spodnjega jezera in Eva mi jih bo kmalu poslala, da bom lahko posodobil to objavo.
Drugi dan: Vodenje na divji zahod
Zjutraj, ko sva imela ravno dovolj časa, da sva vzela kavo, sta naju pobrala Aran in Alvin Tasmanski safariji.
Zagotovo smo našli najboljše vodnike na ozemlju. Zagotavljanje brezhibne izkušnje s kampiranjem, dopolnjeno z nekaterimi najboljšimi dnevnimi pohodi, na katerih smo bili, poleg obilice slabih šal in dobre kuhinje. Aaran nam je lahko podrobno povedal vse o avtohtonem rastlinskem svetu in drevesih in pokrajino nam je razlagal s strastjo in kot da je to njegovo dvorišče.
Če želite stopiti v stik in rezervirati izlet kjer koli v Tasmaniji, kontaktirajte Aran preko info@tasafari.com.
Tasmanski safari: Začni
Peljali smo se proti zahodu in se najprej ustavili na kraju, kjer smo se lahko malo sprehodili in dobili spodobno razgledno točko ob pogledu na tasmanske nižine s Cradle Mountain v ozadju.
Dim zaradi požarov v naravi takrat ni bil tako hud, čeprav naj bi veter s seboj prinesel še več dima, zato smo se odločili, da se namesto prenočitve v bližini gore Cradle odpeljemo naravnost na zahodno obalo.
Trial Harbor
Na izolirani zahodni obali Tasmanije, ki jo razbija razburkan Južni ocean, je popolnoma neomrežno naselje Trial Harbour.
Mesto je dolgo časa ležalo zapuščeno po zaprtju približno 30 minut oddaljenega rudnika kositra v Zeehanu, vendar je v zadnjih letih postalo počitniško skrivališče, skrito na oddaljeni obali.
Slekla sva se do kratkih hlač in bosa, nato pa prehodila nekaj kilometrov po plaži. Čeprav je bilo sredi poletja, ni bilo dovolj vroče za kopanje v mrzlih vodah Tassie, čeprav je bilo na dnevnem redu samo raziskovanje in občudovanje surove obale.
Za več informacij, slik in podrobnosti o kampiranju v Trial Harbourju obiščite to stran.
Deževni gozd Tarkine
Po Trial Harbourju smo se odpravili v območje Tarkine, kjer se je teren spremenil iz evkaliptusovih dreves v gost deževni gozd.
Po vijugasti in ovinkasti vožnji smo prispeli do trajekta, ki nas je prepeljal do ekoparka Corinna.
Eko park Corinna
Tik sredi deževnega gozda Tarkine se nahaja ekološki park Corinna. Nekoč majhno mestece, ki je cvetelo v dobi zlate mrzlice, nato pa je bilo za dolgo časa opuščeno, dokler ni bilo oživljeno in spremenjeno v počitniški park. To je neverjeten kraj za kampiranje ali samo enodnevni obisk.
Gozd je tukaj gost in umaknjena je ta lepa vasica. Na voljo so prenovljene lesene koče, kamp, vsa oprema – celo trgovina z mešanim blagom in restavracija, ki ju upravljajo upravljavci parka. Celotno mesto leži tik ob reki Pieman, kjer se lahko odpravite na križarjenje po reki, si izposodite kajake ali celo spustite svoje plovilo po rampi za čolne.
Tukaj je še cel kup slik in informacij o bivanju v koči oz kampiranje v Corinni.
Ko smo si pripravili postelje, se na hitro stuširali z vročo vodo in pojedli večerjo ob tabornem ognju, smo zaključili noč in se malo odpočili pred velikim dnevom hoje.
Tretji dan: Raziskovanje peš
Čas je bil, da obujem pohodne čevlje in se podam na nekaj poti. Dan smo začeli tako, da smo se peš odpravili globoko v gozd.
Savage River Walk
Iz Eko parka Corina smo se odpravili proti zahodu. Na začetku Huon Pine Walk smo se potepali po deskah in občudovali ogromna avtohtona drevesa in starodavne iglavce, stare na tisoče let.
Rodil sem se v deževnem gozdu in ljudi vodim na izlete po njih po celini, a to je moral biti najbolj osupljiv sprehod po deževnem gozdu, na katerem sem bil. Sprehod po nedotaknjenem, cvetočem in gostem gozdu ob reki je bil neverjeten.
Traja približno 3 km vzdolž reke Pieman, da pridemo do križišča reke Savage. Od tam smo srečali našega vodiča in nadaljevali približno 2 km do mesta, kjer je parkiral svoj avto.
Tukaj si oglejte veliko več informacij in slik o Savage River Walk.
Po našem sprehodu po deževnem gozdu smo se vrnili v kamp na kosilo, preden smo se odpravili na naš naslednji dan.
Sprehod po vrhu Mount Donaldson
Odpeljali smo se nazaj do parkirišča ob reki Savage in nadaljevali s hojo z enodnevnim pohodom na vrh gore Donaldson.
Prvih približno 45 minut hoje poteka skozi gozd, podobno kot na koncu poti Savage River Walk . Ko smo prišli iz gozda, se je teren popolnoma spremenil, le z majhnim grmičevjem. To nam je ponudilo neverjeten (dimno filtriran) razgled na deževni gozd Tarkine in reko Pieman, po kateri smo se nameravali s kajakom prepeljati naslednji dan.
Potrebovali smo približno eno uro in 45 minut, da smo dosegli vrh, nato pa je sledila lahka kakšna ura hoje nazaj do parkirišča.
Ogledate si lahko več slik in preberite več o našem dnevnem pohodu na vrh Mount Donaldson tukaj.
Ob vrnitvi v naše kamp v Corinni, sta nam naša vodnika Aran in Alvin skuhala lepo in dobro zasluženo večerjo z jagnjetino na žaru, medtem ko smo sedeli ob tabornem ognju in potopili nekaj piv.
Četrti dan: nacionalni park Cradle Mountain
Ko smo se odpravili proti vrhuncu safarija, smo potovali proti vzhodu nazaj proti Launcestonu in vstopili v nacionalni park Cradle Mountain.
Najini načrti so bili, da si danes privoščimo malo lažje in se malo sprehodimo po nekaterih delih nacionalnega parka, si ogledamo divje živali in se pripravimo na pohod naslednji dan.
Potrebovali smo nekaj ur vožnje nazaj po vijugastih cestah, nato pa smo se srečali s čisto lepoto, to mesto je bilo neverjetno in izgledalo je kot naravnost iz domišljijskega filma.
Po kratkem sprehodu in raziskovanju smo kosili v bližnji leseni koči. Evini starši in brat so si želeli opazovati tasmanske hudiče – naš vodnik jih je peljal v Devils Cradle , zavetišče ob vhodu v park. Z Evo sva bila poškodovana, zato so naju pospremili v kavarno in imela sva srečo, da sva naletela na nekaj vombatov. Pretvarjala sva se, da so večji, okroglejši tasmanski hudiči.
Od tu nas je naš vodič odpeljal do njegovega zasebnega kampa v bližini nacionalnega parka. Med drevesi so bili ugnezdeni naši že postavljeni šotori, tako da smo spet, medtem ko so vodniki kuhali, posedli ob ognju in spili še nekaj piva.
To je bila naša zadnja noč na safariju in bila je hladna. Zaradi kampiranja okoli 900 višinskih metrov kot sinoči je bilo ponoči okoli 9 stopinj hladneje.
Aran nam je predstavil nekaj različnih možnosti preizkusa pohodništva za naslednji dan in načrtoval enega težkega. Prvi večer smo vsi dali denar in kupili kup piva. Končal sem svoj delež, a ker je bila to zadnja noč, kako mrzlo je bilo in pohod, ki smo ga načrtovali za naslednji dan, sem lahko od tastov pritihotapil nekaj kositer in nihče ni opazil ničesar. .
Zadnji dan: Pohod po steni Cradle Mountain
Stotine milijonov let magma je potiskala proti površju Zemlje, vendar se je ohladila, preden je prebila skorjo. Med ledeno dobo so ledeniki odtrgali skale in pustile te velikanske skalne plošče dolerita izpostavljene in se dvigale v nebo.
Naš vodnik je ustvaril pohod, ki bi nas izzival, vendar ne preveč in nam ponudil najboljše razglede na Cradle Mountain in okoliška jezera. Želeli smo si ogledati nekaj domorodne favne, hkrati pa uživati v sprehodu do sebe. Dobro se je odrezal, saj je opazil ogromno res kul rastlin in dreves, od katerih so nekatera samo v Tasmaniji, in videl je le še dva pohodnika, dokler se nismo približali vznožju Cradle Mountain.
Skoraj vsi ljudje se odpravijo naravnost do vznožja Cradle Mountain in se odpravijo na vrh, nato pa se vrnejo po isti poti ali po podobni poti nazaj do parkirišča.
Namesto priljubljene poti smo se usmerili levo namesto desno, okrog Golobjega jezera.
Pohod okoli vznožja Dove Lake je 6 km, tako da ocenjujemo, da smo naredili približno 12-15 km.
Hoje je bilo približno 5 ur. Bil je izziv, a neverjeten in tega se bomo še nekaj časa spominjali!
Tukaj je še kup fotografij in informacij o našem Dnevni pohod Cradle Mountain.
Po tem neverjetnem pohodu in štirih dneh avanture po zahodni Tasmaniji je prišel čas, da se turneja konča. Aran nas je vse odpeljal nazaj v Launceston, potem ko nam je dal dostojno hrano po pohodu. Zapeljal je mimo letališča in me odložil.
Eva in ostali člani njene družine so ostali v Launcestonu nekaj dodatnih dni in od takrat potujejo po vzhodni obali Tasmanije v avtodomu. Ko se bo vrnila, bomo sestavili ta vodnik za potovanje po Tasmaniji in Eva bo objavila še en blog o preostanku svojega potovanja.
Medtem pa si oglejte nekaj naših drugih blog posts.